Franc Avberšek se je rodil leta 1947 v Velenju. Da bo postal rudar, mu je bilo položeno že v zibelko. Rudarski poklic mu je pri desetih letih predstavil oče, spoznaval ga je tudi med počitniškim delom. Čeprav ga je navduševala geodezija, se je po končani gimnaziji odločil za študij rudarstva. Po diplomi je v našem premogovniku opravljal različna vodilna dela, med letoma 1988–1992 je bil direktor Premogovnika Velenje. Kot magister rudarstva je deloval na vidnih mestih v energetiki, med drugim kot poslanec Državnega zbora Slovenije in minister za energetiko. Po političnem udejstvovanju se je vrnil v dolino in bil sedem let direktor ekološkega inštituta ERICo, nato je štiri leta vodil Rudnik Žirovski vrh v zapiranju. Leta 2008 se je upokojil.
Vse življenje je bil predan in povezan z naravo, še posebej so ga prevzele gore. Ne le kot planinca in strastnega smučarja, ampak tudi kot lovca in varstvenika narave. Umetnost pa je bila tista, ki ga je ves čas izpolnjevala in navduševala, še posebej likovna. Že v zgodnji mladosti je risal, kasneje tudi kiparil in rezbaril, v zadnjih letih sta ga prevzela glina in les.
Junija 2015 je padec s češnje na domačem vrtu skoraj končal njegovo življenje. Kljub temu se je z obilico volje po končani medicinski rehabilitaciji ponovno vrnil k umetnosti. V njegovih delih so pred poškodbo prevladovali rudarski motivi rezbarjenja v lesu, po njej je pri slikanju z usti prevladoval motiv drevesa.
Dejal je, da tako, kot on, drevesa živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo: »Kljub skrajšanim vejam se je moč upirati dežju in nevihtam ter slaviti življenje. Kljub omejitvam, tudi najtežjim, se ga je treba veseliti, ker je dragoceno.«
Franc Avberšek se je zavedal, da se nevihtam življenja lahko upremo le, če so naše korenine globoko v zemlji, v družinski tradiciji, v naših osebnih močeh in vrlinah. Menil je, da je življenje kljub omejitvam dragoceno in da lahko zapiše sončne slike.
Bil je človek modrosti ter bogatih življenjskih izkušenj in preizkušenj. Z njegovim odhodom je nastala neskončna praznina, ki jo bomo skušali napolniti z bogatimi spomini.