Zgodovina premogovništva v Šaleški dolini 

(iz knjige Vinka Mihelaka Mejniki)

Čeprav je bilo ljudem v Evropi »črno kamenje, ki gori«, znano že več stoletij, pa do večjega razmaha uporabe premoga vse do 18. stoletja ni prišlo. Les oziroma lesno oglje sta predstavljala najbližji in najsmotrnejši vir energije. Začetki industrializacije in pretirana sečnja gozdov so tudi habsburško monarhijo silili k ukrepom, s katerimi je začela spodbujati iskanje in uporabo premoga, razmišljali pa so celo o prisilnem privajanju prebivalstva na uporabo premoga.

Kot enega izmed mnogih takratnih iskalcev premoga je patra Steiza leta 1766 pot zanesla tudi v Šaleško dolino, kjer je našel premog in o svoji najdbi poročal v Gradec. Njegovo najdbo je nato v posebnem poročilu, s katerim je bila seznanjena tudi cesarica Marija Terezija, potrdil še Ivan Fuchs, posebni odposlanec Notranjeavstrijske deželne vlade v Gradcu. Vendar pa sta pater Steiz in Ivan Fuchs poročala o najdbi krovninskega sloja lignita oziroma t. i. premogovih izdankih, ki so se na obrobju dolinskega dna nahajali plitvo pod površjem. V najboljšem primeru so bili takšni sloji debeli le nekaj metrov in niso pomenili zadostne osnove za začetek industrijskega pridobivanja premoga. In čeprav so prvi podjetniki, ki so poizkušali z organiziranim izkoriščanjem nahajališč, pravilno domnevali, da se lignitni sloj nadaljuje in poveča globlje pod površino, je od prve najdbe premoga do pravega začetka industrijskega pridobivanja preteklo še več kot celo stoletje.

A duh razsvetljenstva in napredka, ki je zavel po habsburški monarhiji v času vladanja cesarice Marije Terezije v drugi polovici 18. stoletja, je v nedrjih takrat odmaknjene in nepomembne Šaleške doline pustil seme prihodnjega razvoja, ki je, ko je v naslednjem stoletju vzklilo, za vedno spremenilo tok razvoja doline, njeno podobo, ritem življenja in njene ljudi.

Prvi poskusi pridobivanja premoga in odkritje glavnega lignitnega sloja

Odkritje premoga leta 1766 je v začetku 19. stoletja privabilo v Šaleško dolino prve podjetnike in gospodarske družbe, ki so poskušale z organiziranim izkoriščanjem lignita. To so bili Anton pl. Bonazza, Viktor Ruard, Jožef Atzl idr. Leta 1844 sta bili Zagorski premogokopni družbi podeljeni prvi dve jamski meri oziroma pridobivalne pravice – Rov Marijinega vnebovzetja (Maria Himmelfahrt Stolln) in Velenjski rov (Wöllaner Stolln). Vendar pa premogovni sloj na t. i. izdankih ni nikjer presegal nekaj metrov debeline in zametki premogovnika niso prinašali pričakovanih dobičkov. Ker je bila premogovna posest v Šaleški dolini nedonosna, je vse do leta 1870 hitro menjevala lastnike.

Tega leta je v Šaleško dolino prišel Franz Mages, nemški podjetnik in raziskovalec, ki so ga pritegnili znani pojavi premoga v dolini. Njegov cilj je bil raziskati morebitne večje zaloge premoga globlje pod površjem. Ko je pridobil potrebne raziskovalne pravice, je v začetku leta 1873 izvrtal prvo raziskovalno vrtino, ki so ji nato sledile še tri, a nobena ni potrdila obstoja večjih zalog premoga. Kljub začetnim neuspehom je Mages vztrajal z raziskovalnim vrtanjem in 11. aprila 1875 dočakal trenutek zmagoslavja, ko je na globini nekaj več kot sto metrov naletel na lignitni sloj. Ko so sloj prevrtali, so izmerili debelino 19 klafter, 4 čevljev in 5 col ali 37,42 metra, kar je preseglo vsa, tudi Magesova pričakovanja. Najdba glavnega lignitnega sloja je pomenila osnovo za nastanek premogovnika, zato je 11. april 1875 ostal zapisan v zgodovini velenjskega premogovnika kot uradni začetek industrijskega pridobivanja premoga v Šaleški dolini.

Ustanovitev Premogovnika Šaleške doline

Kljub temu da je Magesu uspelo odkriti glavni premogovni sloj, pa ena sama vrtina ni pomenila dovolj trdnega dokaza za začetek odpiranja premogovnika. Potrebne so bile še dodatne raziskave, za kar pa mu je začelo primanjkovati sredstev, zato je vsa raziskovalna dejavnost v dolini zamrla za naslednjih deset let. Po dolgotrajnem iskanju kupca za svojo posest v Šaleški dolini, ga je naposled le našel. 17. aprila 1885 je Magesove rudarske posesti v Šaleški dolini kupil slavni graditelj železnic in bogati veleindustrialec Daniel pl. Lapp – bodoči ustanovitelj in prvi lastnik velenjskega premogovnika.

Ker je bil Lapp v tem času na višku ustvarjalnih in finančnih moči, je potreboval le dve leti, da je dokončal vsa potrebna raziskovalna in pripravljalna dela za odpiranje novega premogovnika. Do začetka leta 1887 je v dolinsko dno izvrtal enajst raziskovalnih vrtin. Z večino med njimi je potrdil obstoj obsežnega lignitnega sloja, z najuspešnejšo pa je navrtal celo več kot 100 metrov debel sloj premoga. Vendar pa raziskovalne vrtine niso zadostovale, da bi Lapp lahko dobil dovoljenje za odpiranje novega premogovnika. Za pridobitev dovoljenja je bilo potrebno najprej ustvariti pot do glavnega sloja. Zato so v začetku leta 1887 pričeli z globljenjem raziskovalnega jaška, ki so ga poimenovali po prestolonasledniku Rudolfu (Kronprinz Rudolf Schacht), ki je pomenil tudi prve metre jamskih poti velenjskega premogovnika. Komisija iz Celovca je po ogledu najdišča 6. septembra 1887 sklenila, da je lignitni sloj v Šaleški dolini vreden izkoriščanja. Lappu so podelili prvo skupino jamskih mer na glavni lignitni sloj, ki so jih povezali in jim dali naziv Jamsko polje cesarja Franca Jožefa (Kaiser Franz Josef Grubenfeld). Listine, ki so dovoljevale začetek odpiranja jame in izkoriščanje glavnega premogovnega sloja, so Lappu poslali 17. oktobra 1887. Novi premogovnik je dobil ime Premogovnik Šaleške doline (Kohlenbergbau Schallthal).

Franz Mages, pionir industrijskega premogovništva v Šaleški dolini

O Franzu Magesu, pionirju industrijskega pridobivanja premoga v Šaleški dolini, je znanega izredno malo, še posebej, če upoštevamo, da je bil to eden pomembnejših in premožnejših industrialcev in podjetnikov v tedanji avstrijski monarhiji. Tako ostaja neznano, kdaj in kje se je rodil in umrl, kot tudi ni poznan noben njegov portret ali fotografija.

Po rodu naj bi bil Tirolec, kot iskalec, raziskovalec in izkoriščevalec rudnih in premogovnih nahajališč pa je deloval predvsem na področju Zgornje in Spodnje Štajerske. Na Zgornjem Štajerskem so njegove posesti obsegale samo nahajališča predvsem različnih železovih rud, medtem ko se je na Spodnjem Štajerskem osredotočal predvsem na premogovna nahajališča. Na Spodnjem Štajerskem je imel svoje posesti v okolici Poljčan, Pragerskega, Ormoža in v Šaleški dolini ter rudnik železove rude v kraju Sv. Primož na Pohorju. Okrog leta 1870 je prišel tudi v Šaleško dolino, kjer so premog pridobivali že od začetka 19. stoletja, vendar je šlo le za manjše izdanke premoga na površju. Z odkritjem glavnega lignitnega sloja 11. aprila 1875 je postavil temelje Premogovnika Velenje, zato ga upravičeno štejemo kot začetnika industrijskega premogovništva v Dolini, čeprav mu premogovnika v njej ni uspelo ustanoviti. Premogovnik Velenje oziroma šaleško nahajališče lignita je danes edini del nekdanjih Magesovih posesti, ki jo je še vredno izkoriščati, medtem ko so vsi ostali rudniki in premogovniki že zamrli.