Jaški

Jaški

Izgradnja jaškov je zaznamovala celotno zgodovino Premogovnika Velenje. V letu 1887 je bil v Šaleški dolini zgrajen prvi jašek – 118,20 metra globok, poimenovan Kronprinz Rudolf Schacht oz. Jašek prestolonaslednika Rudolfa. Poleg so šest let kasneje poglobili še en zračilni jašek, ki so ga prav tako imenovali Rudolf.

Za drugi jašek, ki naj bi predstavljal drugo povezavo jame s površjem, so izbrali bližnji prostor zahodno od prvega jaška. Le-ta je bil namenjen predvsem izvažanju lignita iz jame, zato so zanj izbrali lokacijo, ki je omogočala enostavnejšo povezavo novih jamskih objektov z železniško progo. V občini Škale so 18. 5. 1888 začeli globiti glavni prevažalni jašek tamkajšnjega premogovnika. 23. 9. istega leta so v globini 142 m z jaškom že dosegli sloj lignita, ki je bil odlične kakovosti. Sočasno z globljenjem jaška so začeli z gradnjo železniške (nakladalne) postaje ob jašku. Ta dela so pomenila začetek gradnje železniške proge Celje–Velenje. Novemu jašku, ki je dosegel globino 168 metrov, so nadeli ime Kaiser Franz Josef Schacht oz. Jašek cesarja Franca Jožefa. Jaška nista bila medsebojno povezana z jamskimi potmi, kar je povzročalo velike težave pri prezračevanju jame, prav tako ni bila ustrezna varnost zaposlenih. Kljub slabemu zračenju in visokim temperaturam so 6. 6. 1889 uspeli vzpostaviti povezavo med obema jaškoma, ki je delovne razmere v jami nekoliko izboljšala. Varnost dela v metanski jami z »naravnim« zračenjem je bila zelo tvegana, o čemer pričata dve veliki eksploziji na začetku leta 1893. Hribinarska inšpekcija je prepovedala pridobivalno delo v jami, dokler ni bilo urejeno ustrezno nadzorovano zračenje.

Po posvetu se je uprava premogovnika odločila, da južno od prvega jaška Rudolf poglobi novi jašek. Tretji jašek so začeli globiti 10. 4. 1893 in konec maja že dosegli predvideno globino 93,5 metra. Ker je bil novi jašek predviden zgolj za potrebe glavnega jamskega zračenja, so ga poimenovali Kronprinz Rudolf Wetterschacht oz. Zračilni jašek prestolonaslednika Rudolfa. Z urejenim zračenjem je jama lahko normalno delovala in se razvijala. Lignitni sloj okoli jamskih poti je zaradi pretakanja zraka začel izgubljati vlago, kar je povzročilo razpoke in večje ogrevanje lignitnega sloja v izstopnih zračilnih poteh, ki so vodile k jašku Rudolf. Pojavil se je odprt požar, zato je jašek septembra 1903 zaradi zasutja dokončno prenehal delovati.

Pojav manjših požarov na več mestih, in s tem zgolj ena povezava celotne jame s površjem (skozi prevažalni jašek), je povzročil iskanje novih rešitev za izgradnjo druge povezave jame s površino.

Izbrana je bila lokacija zahodno od prevažalnega jaška, na Glinškovem klancu. Na začetku leta 1904 so začeli z globljenjem novega, že četrtega jaška. Do marca 1905 so jašek, ki so ga običajno označevali kot Westlicher Wetterschacht oz. Zahodni zračilni jašek, poglobili do 178 metrov. V obdobju obeh Jugoslavij je imel ta jašek glede na lego naziv Glinškov zračilni jašek. Zaradi težav z zračenjem so ga julija istega leta poglobili za dodatnih 17,4 metra.

Z večjim vdorom vode v jamo Škale se je končalo obdobje stare Avstrije in začelo obdobje Jugoslavije. Takrat je novo vodstvo premogovnika nemške nazive nadomestilo s slovenskimi – Rudolf Wetterschacht je postal Aleksandrov vetrni jašek, Kaiser Franz Josef Schacht pa Kralja Petra jašek –, kar pa se med delavci ni udomačilo.

Potreba po lignitu tudi po koncu vojne ni ponehala, saj je velenjskemu lignitu pripadala vodilna vloga pri zadovoljevanju potreb po energiji. Pojavila se je potreba po dodatnih pridobivalnih zmogljivostih, zato so začeli razmišljati o odpiranju nove, večje jame zahodno od jame Škale. Oktobra 1947 so začeli z globljenjem jaška Preloge in 3. novembra 1949 na globini 320 metrov naleteli na glavni sloj lignita. Jašek z doseženo končno globino 373 metrov je dobil naziv Prevažalni jašek Preloge. Glavna skrb pri odpiralnih delih je bila izdelava dveh nadkopov v smeri jame Škale oz. njenega zračilnega jaška Glinšek, saj nastajajoča jama Preloge še vedno ni imela potrebnega vodenega pretočnega zračenja. Uvedba pretočnega zračenja nove jame je bila zamišljena tako, da jamske odpiralne poti usmerijo proti zračilnemu jašku Glinšek, tako da bi ventilator ob tem jašku vlekel izrabljeni zrak tudi iz jame Preloge. Povezavo med staro jamo Škale in nastajajočo jamo Preloge so začeli 29. junija leta 1950.

Jamsko območje v zahodnem delu nove jame, t. i. Zahodno polje, je predstavljalo nov problem, saj je to območje potrebovalo velike količine zraka za odvajanje škodljivih plinov. Nujno je bilo, da za jamo Preloge zgradijo še zračilni jašek in nanj postavijo dovolj močan ventilator. Novi Zračilni jašek Preloge, globine 336 metrov, je dobil prostor zahodno od Prevažalnega jaška Preloge. Z globljenjem jaška so začeli avgusta 1956, delo so končali februarja 1958. Zaradi vplivov odkopavanja so ventilator jeseni 1973 ustavili, jašek pa zasuli leta 1974.

Razvoj jamskih del je zahteval pravočasno nadomestitev ogroženega zračilnega jaška Glinšek. Za potrebe zračenja jame Pesje so julija 1972 začeli z globljenjem Zračilnega jaška Pesje, gradnjo so končali septembra 1973. Jašek je dosegel globino 141 metrov.

Decembra 1973 je voda iz triadnih kamnin vdrla v jamo Škale in v njej ter v nižje ležeči jami Preloge povzročila opustošenje. Sprejeta je bila odločitev, da jamo Škale še dodatno povežejo s površino z vpadnikom, ki bi služil tako za zračenje kot tudi za odvodnjavanje. Iz nadkopa so prebili 30 metrov dolg hodnik, na koncu le-tega so že izvrtano zračilno vrtino naknadno razširili v zračilni jašek dolžine 42 metrov, imenovan Zračilni jašek Hrastovec.

Rezerve lignita v jami Škale so bile kmalu izčrpane, zato je prihodnost velenjskega premogovnika slonela predvsem na rezervah jame Preloge. Ob začetku gradnje nadomestnih objektov so z odpiralnimi deli kmalu dosegli obrobje mesta Šoštanj. Prvi nadomestni objekt je bil Zračilni jašek Šoštanj 1. S strojnim izkopom jaška so začeli 17. 10. 1978, preboj se je zgodil decembra leta 1979, 237-metrski jašek pa je bil v celoti končan 14. 2. 1980.

11. 1. 1980 so začeli s strojnim izkopom prevažalnega jaška, ki je takoj dobil uradno oznako Prevažalni jašek Nove Preloge in je bil že deseti zaporedni jašek velenjskega premogovnika. Jašek so v celoti končali štiri leta kasneje, dokončno uporabno dovoljenje za objekte in naprave pa je komisija izdala 10. 7. 1987. Jašek globine 416 metrov še danes služi kot glavni jašek za transport rudarjev in materiala.

Novo lokacijo za zračilni jašek za jamo Preloge in za načrtovano jamo Šoštanj so izbrali med železniško progo in koritom reke Pake. Z globljenjem Zračilnega jaška Šoštanj 2 so začeli oktobra 1988, preboj nadkopa pa so opravili 9. 7. 1993. Celotna globina jaška je 331 metrov.

Premogovnik Velenje je leta 2011 zaradi postopnega zmanjševanja obsega jamskih prostorov začel z izgradnjo transportnega jaška Nove Preloge II (NOP II). Cilji projekta so bili: zmanjšanje transportnih razdalj, izboljšati zanesljivost obratovanja in zmanjšanje škodljivega vpliva na okolje. Od začetka izvajanja projekta izgradnje jaška NOP II so se optimizaciji izvoza premoga prilagajale tudi tehnične rešitve prezračevanja talninskega dela jame Pesje. Po opustitvi tehnične rešitve uporabe jaška NOP II za izvoz premoga, se je odprla možnost  uporabe objekta za namen prezračevanja talninskega dela jame Pesje.  Lokacija jaška je za potrebe prezračevanja optimalna, saj se nahaja na deponijskem prostoru, znotraj pridobivalnega prostora ter je  dovolj oddaljena od urbanega okolja. Poleg tega je ugodna za navezavo na sistem prezračevanja PV, saj je bila že v preteklosti v neposredni bližini idejno predvidena izdelava izstopnega zračilnega jaška, ki bi nadomestil obstoječi izstopni zračilni jašek Pesje. Izdelave jaška smo se lotili v lastni režiji, skupaj z družbo RGP, izdelava je potekala po rudarski metodi, prav tako sta projektiranje in načrtovanje bila izdelana v Premogovniku Velenje.

Po zaustavitvi del na tem jašku v letu 2014 smo si zadali nalogo, da poiščemo optimalne tehnične rešitve, s katerimi bi objekt služil prezračevanju jame v sklopu reševanja problematike vpliva jaška Pesje na obratovalno zanesljivost ter varnostnih parametrov v zvezi s prezračevanjem jame.

Dela so se nadaljevala maja 2016. Za vzpostavitev prezračevanja skozi izstopni zračilni jašek NOP II smo poglobili obstoječi jašek in ga povezali z dvema zračilnima vpadnikoma. Zaradi drugačnih, boljših konceptov je bila opuščena v investicijskem programu predvidena tehnična rešitev, ki je predvidevala, da ventilatorja iz ventilatorske postaje Pesje prestavimo na IZJN in bosta lahko oba služila kot glavna ventilatorja. Nova tehnična rešitev predvideva postopno razbremenitev ventilatorske postaje Šoštanj, ki se nahaja v bližini mesta Šoštanj, in ukinitev ventilatorske postaje Pesje, ki se nahaja v bližini turističnega centra ob Velenjskem jezeru. Z novo lokacijo ventilatorske postaje na ustju jaška NOP II in ukinitvijo ventilatorske postaje Pesje poteka iskanje projektnih rešitev za takšno ureditev zračenja, ki bo omogočal prezračevanje krovninskega dela jame Pesje skozi ventilatorsko postajo na ustju jaška NOP II. Ena izmed projektnih rešitev je občasno vzporedno delovanje dveh ventilatorjev v ventilatorski postaji na ustju jaška NOP II, kar pomeni hkratno obratovanje glavnega in rezervnega ventilatorja. S tem poteka iskanje projektnih rešitev za cenejšo varianto prezračevalnega postrojenja. Projekt bo predvidoma končan leta 2022. 

Izdelava 393 m globokega jaška NOP II je bila izziv današnje generacije. Preboj, s katerim smo povezali podzemni sistem jamskih prog Premogovnika Velenja z vertikalnim jaškom in površino, smo izvedli 4. decembra 2017, ko goduje zavetnica rudarjev sv. Barbara. Novi objekt je namenjen prezračevanju jamskih prostorov in je izrednega pomena tako za nadaljnjo proizvodnjo kot tudi za izboljšanje okoljskih standardov v dolini.

V Muzeju premogovništva Slovenije je nameščena tabla »Kronologija izdelave jaškov v Šaleški dolini.«