SKUPINA PV

Tradicija

Dan rudarjev in Skok čez kožo

Slovenski rudarji praznujejo svoj praznik 3. julija, v spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo 3. julija 1934 začeli zasavski rudarji. Od leta 1961, ko je v Velenju v tedanji industrijski rudarski šoli končala šolanje prva generacija učencev, praznujejo velenjski rudarji svoj stanovski praznik s tradicionalnim skokom čez kožo mladih rudarjev.

Skok čez kožo izvira iz 16. stoletja, ko so v čeških in slovaških rudnikih uvedli svečano sprejemanje novincev. Bolj ali manj po starih običajih ga ohranjajo ponekod v Evropi (Avstrija, Češka), v Sloveniji pa na Naravoslovnotehniški fakulteti ob sprejemu diplomantov montanistike in geotehnologije v rudarski stan in v Velenju.

Osnova običaja je bila včasih in je še danes sprejem novincev med stare rudarje. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine jaškov postale preširoke, je skok čez jašek zamenjal skok čez kožo. Koža je kos telečjega usnja z jermenom in pasovi, ki ga je imel rudar pripasanega tako, da mu je pokrival zadnjo plat. Po drčah se je na njem spuščal v jamske prostore, varoval ga je pred vlago.

Danes pridejo novinci, oblečeni v rudarske uniforme, na sprejem v gosjem redu kot spomin na ozke jamske hodnike. Skok opravijo tako, da stopijo na sode, pred katerim dva starejša člana skupnosti držita kožo, povedo svoje generalije in geslo, odgovorijo na morebitna vprašanja vodje ceremoniala, izpijejo vrček piva in skočijo s soda k svojemu botru. Novinec dobi s skokom čez kožo svojega botra, zaščitnika, ki mu svetuje pri delu in v življenjskih stiskah.

Ko vsi novinci opravijo skok, dajo svečano zaobljubo, da bodo pošteno opravljali svoj poklic in spoštovali tradicije stanu. Mlajši generaciji šolajočih rudarjev predajo ključ in svetilko, nato izpijejo vrčke s pivom in vzkliknejo: "Naj živi nam večno, naš rudarski Srečno!"

"Srečno" in dobrodošlico v rudarskem stanu jim s krepkim stiskom roke zaželijo starejši rudarji, ki jih tako sprejmejo medse. Uradni del sprejema novincev je tako sklenjen, začne se veselo druženje, ki ga starejši izrabijo predvsem za obujanje spominov.

Neomajna vera v medsebojno pomoč je med rudarji vir moči za premagovanje strahu pred skrivnostnimi silami podzemlja in vez, ki daje poklicu poseben čar. Rudarski pozdrav je "SREČNO" in, če kje, je potrebna sreča v rudarstvu. Sreča, da rudo najdeš, in sreča, da se zdrav vrneš iz jame.

Rudarska uniforma

Ob veselih in žalostnih slovesnih dogodkih rudarji oblečejo svoje stanovske uniforme. Rudarsko uniformo sestavljajo črne hlače in suknjič, črna kapa in bele rokavice. Posebnost je 28 zlatih gumbov na suknjiču, ki naj bi simbolično predstavljali starost sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, ko je umrla.

Ko je bila leta 1947 ustanovljena rudarska četa v velenjskem premogovniku, so njeni člani dve leti nosili rjave uniforme z zelenimi našitki. Nato so dobili tradicionalne črne rudarske uniforme, kakršne nosijo še danes in jih pozna rudarstvo ter premogovništvo po vsej Evropi. Takšne uniforme so nosili rudarji že tudi v stari Jugoslaviji.

Nositi rudarsko uniformo je bila in je še danes predvsem čast. “Zaslužili” so si jo le pridni, delovni rudarji, udarniki. Nadzornik se je po svoji vesti odločil, kdo od njegovih podrejenih jo bo dobil. Posebej veliko rudarjev je dobilo uniforme v času, ko je velenjskemu premogovniku direktoroval Nestl Žgank, snovalec in graditev sodobnega mesta Velenje. Takrat je uniforme na mesec dobilo tudi po 30 do 40 rudarjev.

Sprva je imel komandant rudarske čete enako uniformo kot drugi člani, sredi šestdesetih let pa so črne našitke na njegovi uniformi zamenjali zlati in zlata je tudi obroba na hlačah. Komandant čete ima čez prsi zeleno lento in v roki rudarsko paradno palico, ki izvira iz nadzorniške palice. Ta je v jami nadzornikom služila kot merilo, za obtrkavanje stropov in sten zaradi ugotavljanja in preprečevanja zruškov ter za označevanje izdelanih opornikov v eni izmeni.

Danes lahko rudarje v njihovi svečani opravi v Velenju vidimo vsako leto na skoku čez kožo ob dnevu rudarjev, uniforme pa oblečejo, med drugim, tudi za častno stražo in spremstvo ob smrti stanovskega kolega.

Legenda o sv. Barbari - mučenici

V verovanju v vsemogočnost priprošnje svetnice je naš narod - kakor mnogi drugi evropski narodi - uvrstil sv. Barbaro v skupino štirinajstih priprošnjikov v sili in se ji priporoča zlasti za srečno zadnjo uro.

Tudi rudarji, ki so pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico. Celo nekatera prosvetna društva naših rudarjev v Westfaliji, na Nizozemskem in v Belgiji, so se poimenovala po tej svetnici.
Za svojo zavetnico so jo izbrali tudi vojaki, zlasti topničarji, minerji, zidarji, ranjenci in vsi, ki jim pretijo stalne nevarnosti in smrt; zanimivo, tudi tatovi.

Našemu ljudstvu je znana po številnih upodobitvah, ki jo kažejo s stolpom, kelihom in hostijo, večkrat tudi v družbi s sveto Katarino in s sv. Marjeto. Spomin nanjo je ohranjen v ljudskih pesmih iz vseh slovenskih pokrajin. Tudi legenda je našla svoj odmev na slovenskih tleh, kjer jo je ljudska domišljija naredila še posebej svojstveno.

Po izročilu je Barbara živela v Nikomediji v Mali Aziji, za krščanstvo pa jo je pridobil znameniti krščanski učitelj Origen. Bila je hči poganskega kralja Dioskurja, ki je živel v drugi polovici tretjega stoletja. Zaradi izredne telesne lepote je oče Barbaro zaprl v stolp. Na njegovo željo bi se morala poročiti s kraljevičem Fabricijem, verovati v poganske bogove in jim darovati. To je odklonila. Zato so jo vrgli v ječo in jo mučili. Obsojena je bila na smrt in njen lastni oče ji je z mečem odsekal glavo. Takoj po tem dejanju je njega ubila strela.

Stolp, s katerim upodabljajo svetnico, je simbol jetništva; kelih, ki je prav tako eden izmed simbolov sv. Barbare, pa pomeni okrepčilo in vir moči, ki ji jo je dajala njena trdna vera.

Legenda pravi, da je  Barbara s čudeži mnoge preobrnila, umrla pa mučeniške smrti okoli 306, v času vlade Maksimina Dajada.
Na god sv. Barbare, 4. decembra, so imeli velenjski rudarji v času pred 1. svetovno vojno dela prost dan, ki se je začel z mašo v cerkvi sv. Jurija v Škalah, namesto orgel pa je igrala godba na pihala. Ta je potem spremljala še povorko rudarjev v svečanih oblačilih na slavnostno zborovanje, ki se je zaključilo z velikim balom v Rakovem hotelu v Velenju.

V Premogovniku Velenje danes počastimo dan sv. Barbare s slovesno podelitvijo priznanj sodelavcem, ki so ob delu pridobili višje stopnje izobrazbe.

Premogovnik Velenje d.d, Partizanska cesta 78, 3320 Velenje, Slovenija, Tel.: +386 (0) 3 8996 100, Faks: +386 (0) 3 5875 007
Email: info@rlv.si  |  Copyright 2008
  |  Kazalo strani  |  Vprašajte nas